Pozor: Dokument je stalno v nastajanju!

http://www.facebook.com/events/302227323518765/?ti=cl

SMRT AVTORSTVU - 20.11. ob 21h, Modri kot, Tovarna Rog

Glasbeniki so izginili neznano kam. Kdor hoče, naj v modrem kotu igra glasbo, ostali bomo pa brali! V najskrajnejšem primeru rolamo akustične muzike. 

Dokumet lahko urejate prek trenutnega mesta ter ga dopolnjujete po lastni volji!
Bralca pozivamo k uporabi v smislu dodajanja in smiselnega spreminjanja zapisov. Zapisi so akronimni - brez avtorjev.

• Sem (mičkeno nižje) lahko odlagate besede, besedila, ki so vam zanimivi - skratka, material za prežvekovanje tekom večera. To se lahko dogaja že pred samim dogodkom (tukaj in zdaj!) in tudi med njim.
• Smrt avtorstvu se sicer ponaša s svojo spontano svobodno formo in vabi slehernega obiskovalca in zgolj mimoidočega, da svojo besedo pridruži ostalim in postane aktivni člen nesinhrone verige.
• Pripravite, zasnujte, zapišite torej kakšno besedo ali n-besed (kamorkoli - na listek, na roko, v to retorično beležko) ... In te besede, bodo v ponedeljek meso postale.
• 
  

-------------------------------------------------
Je tukaj start?
Joj POZABO sem na tole

Sans payer

Bizarno.
To je bizarno.

Vidim blaznost v blaženosti bistva očedim očetnjave, patriarhat ni po volji moje moči in na klancih kolebam med prisotnostjo in pristranskostjo. Miselni lapsus, lupus kot človek, nadejam se, dejanja kričijo, ko se poljubljava v bistvu. Nemogoče trenje, ko ni prostora za odmor, odmevam v svetu dobre akustike, ko je naključni zvok na mestu smisla. Trepetam v omamljeni samoti in pričakovanju, da se spojiva in obleživa na splavu znoja. Če si iz telesa iztrgam celico in jo pomlajeno vstavim, pošljem hitro pošiljko, ne zanima me fast living. Dovolj posta, bašem se z lastnim kreativnim potencialom in oh kako paše, ko mi neizpelost tešiš z besedo. 

Sonce in svetloba, v temi odseva sij dualnosti                    realnost neskončnosti, obstajam
vsi hočemo kostaričana
ki se drgne ob
kost
deep^^_____*bicepemoji*

Vidim v očeh 
Kako te je strah
Kako trepetaššššššššššššššššššššššš
Kako se oklepaš
Kako zadržuješ v sebi
svoje Poljane in upanje in smrt
Vidim v tvojih očeh
Kako padaš pred mano
Kako me grabiš
Kako kričiš
Vetrič bi te odpihnil
Vidim ti v očeh
Kako se ti podobe premikajo
Ker padaš
Ker stalno bežiš
Ker se ne upiraš
Ker vzameš z obema rokama
Vidim v tvojih očeh 
Strah 
In za strahom strah
In za strahom strahu še več strahu
In potem te počasi črne ptice prekrijejo
In potem ti objemaš svoje mučitelje
In potem ti ne ostane več srca zase
Samo plašiš se še
Samo zaklepaš se
Samo še skrivaš se
V očeh tvojih gledam
Ves mrčes, ki ga držiš v sebi
Vse plazove in deroče slapove
Če bi le tvoji zobje spregovorili
In bi pregrizla_el svet

Avtor ni mrtev; mrtev je punk.

Za ljubezen se je treba borit z milino in milom in ko je treba tud z zobmi in jezikom, ki zna reči "ne" in ki tudi zna reči "ja", ko je treba
pa gremo naprej v našem štiričetrtinskem taktu plesat
pa gremo naprej z vrečko v roki 
in v tej vrečki so povštri
in na povštrih so glave
in v glavah je misel, da ne gre več naprodaj dajat teh povštrov
da je povštre treba podarjat
kakorkoli že, čovek mora bit opolnomočen, da je dovolj močen, da naredi odločitev in ločitev od drugega človeka, ki morda ni opolnomočen
in potem, ko je človek sam svoj, je lahko tudi od drugega človeka

Integriteto osebe, ki ne more nastati drugace kot z aktualiziranjem in artikuliranjem danega, torej dote, ki jo dobimo z rojstvom (tu je misljen svet, ki je obstajal ze pred mano/tabo), lahko ohranja samo Tisto (:-P), kar ponavadi imenujemo ponos. Ponos pa je mogoc samo, ce verjamemo, da je "kdo je nekdo" bolj pomembno od vsega, kar ta nekdo zmore in je sposoben izvrsiti. Samo vulgarni so lahko ponosni na tisto, kar so storili. Tisti, ki so se pripravljeni spustiti tako nizko, ostanejo "suznji in ujetniki" svojih lastnih sposobnosti, pri cemer lahko morda celo odkrijejo, da ni nic manj bridko biti suzenj samega sebe kot sluzabnik drugih, morda celo se bolj sramotno. Zacilnost intelektualca je, da se ga problematika avtorstva ne tice, da torej sploh ne obcuti "strasanskega ponizanja" tega, da postane "otrok lastne stvaritve", obsojen na to, da v njem "tako kot v zrcalu, ki kaze tako in nic drugace", ponovno prepozna lastne poteze.
Gledam tvoje oči in te pomilujem iz pozicije vsevednega pripovedovalca -

Spet si mi rekel, naj se umirim
naj ne bom kot neka votla tapeta na steni
naj si ne rišem nasmeha na ta obraz
ki se ne zna smejati s srcem
ker sem pozabila kakšen je občutek smejanja brez vednosti
v nesmiselnost obstoja, kako je naš svet eno samo veliko morje s plimo in oseko
in vedno bo tista oseka z žgočim soncem nad mano
in vse okrog le sol in izsušeno usnje nasajeno na tresoče kosti
dokler ne bodo spet moje noge brodile skozi vodo do lasišča
in name bo spet padal dež, ki se ne ustavi
dokler ne vrne vseh tistih solz, ki sem mu jih podarila od svojega rojstva dalje
In spet si mi rekel naj se umirim
in me s pogledom vrgel na tla
kot da si ne zaslužim vsaj enega trenutka
lebdenja nad krutostjo resnice

Ostale so le prazne, od vetra izsušene besede ... vržene v zrak, kakor kup političnih pamfletov.
Filozofski metulj
se spušča na  zvezdo
to je okno pekla
tesno je zaprto, vanj vstopil ne boš
kajti - obsojen si na svoj barbarski molk.
(Iz daljave se približuje naslednje vprašanje:)
Kam greste?
Kdaj?
5-krat, 6-krat, 7-krat, vse manj te berem, vse manj te je

kdo sem, kaj sem, nesmisel bedenja me preganja skozi leta s(r)amote, vzbudim grozo nočnega neba, gledam ako ne vidim visečega,b(l)edečega, trpečega
le kaj je tega bilo treba, medtem sreba, se čudi, občuduje, obtožuje... le kaj, ko ni bil on, bila je ona, tista ki je svet zravnala ga zarala, ni imela druge le kaj je hotel se sprašuje;
ako nima časa na pretek odloči se raje za tek, tek do postaje, do letala, da ni zbežala zarana, ali kje naj pride do dinarja... a kaj ko svetu vlada kapital,
demos zgublja voljo do življenja, patriarhi k***a marhi niso se ozirali, ali mati,žena,hči dovolila je nadvlado/prevlado nad sabo... moči odrekla se je sama, 
ali kaj ko svet trpi, gea na noge se postavlja ali raketni mož in todard vlečeta v neznano, črno luknjo razuma, kjer edini smisel vsemu daje konstanta kaosa

Tišina Tišina Tišina 
Zavrnjen bodi larpurlartizem – namen zapisane besede je pomoč k prosperiranju bralčeve in/ali slušateljeve zavesti.
To me spominja na popisane Pritličjeve WCje. Precej zabavna ideja je sedeti na straniščni školjki in biti bleda karikatura tebi nasprotnega grafita.
(Drevesa rasejo, jaz pa ne.)

?BI - JEŠ
Da.  ..ti?
Tudi jaz. 
?DIH -A-Š
Še. ..ti?
Tudi jaz.
(vdih-izdih .. vdih-izdih)
Da. Dihaš. Da. Biješ. Da. Gibaš. Da.
Res?
(Da)
Veš (to)?
Da.
?Kako..
...
Ne razumem.
Da.. tudi Jaz ne. Zato sprašuj(em).
?Kaj..
Vse.
Ne razum(em)...
?Česa..
Teh besed.
Da. Tudi Jaz ne.
?Kaj..
Nič.
..
Vse.

Quand ma poesie est devenu presque invisible. J'ai rencontre moi meme, sur le pont des souvenirs. Parfois j'ai lassier de l'eau de mes yeaux dans la riviere. Les pensées flottent. Mes moments apparaissent. Je n'oublierai jamais mes atomes. J'oublie juste mes pas. Je passe. La fleuve passe vitement, je le suis. Je suis et je reussisse. 

ca

NičVse - ko se kača ugrizne v rep, rap, trap
Tako. Ta. Tu. Te (besede). To. Ta misel. Ti. Tu. TO. - tok
Beli smeli smelly tok?
Ne.
Tok. - Premikanje, če hočeš.
!Poglej..
FLOW

The most powerful kind of fear doesn’t come from kind of a monster or a ghost, but from within our own imaginations

iz neumnosti se daleč pride, le skozi balast odvečnih misli se je treba prebiti - 
včasih tam utegne se nekaj konkretnega - če ne - vsaj - aestetskega skriti.

...morebiti.

ali pa ne.
tako (to) gre.
to Gre-ta Garbo 



Neumnosti mi gredo po glavi, pac - otrok

prebiti, pre-biti, biti kot cilj - se pred tem umiriti
?umiriti..
?kako?
s čim? na kakšen način tja priti?
otrok se venomer igra - to mu je treba zagotoviti - tudi igra zna učit

vsec mi je ko smo za ne-imenom tu skriti
in se mi ni treba z zapisi truditi
iz mene kar teče ...
kot si rekla/rekel/reklo > flow

bljak, ni mi vsec ta magenta/rozakarkoli je ze barva,
isce se zatocisce, nova barva

Je kdo tu? Tu tu tu (črke postajajo vedno manjše)

Karkoli mi misli dovolijo izrečem. 
V modrem miselnem polju grejem pozabim poljub miselmisel ples danes v večeru frfotajo globine
 Jaz plešem na tvojih prsih.
V zgodovini nesmisla kričim kričim in kričijo dejstva
Žulijo dejstva. Mislim dejstva. Faktor premika. Os. 
Koordinata sistema. Grenak čaj, pozabim pozabim vrečko.
 Ginko. Zlata breza mit. Biti danes. Beat.

PRVIČ IN DEFINITIVNO NE ZADNJIČ
 
Spet ležim pred tabo gol. Kot gol se počutim. 
Svileno bela koža. Ko žariš. 
Voljni črni lasje. Lasten je čas. 
Zvedav otroški pogled. Ko bi le še vedno bil otrok. 
Rad imam tvoje premlado telo. Ker premlada je tudi pomlad. 
Kot po navadi, nič novega. V niču najdem znano. 
Tudi danes bo zame prvič Še enkrat in znova. 
A zate, pač - ne.  Nisem presenečen. 
 
Hlinil bom presenečenje Ker me prenese. 
nad vsem novim kar me želiš naučiti. Jaz sem mojster brez znanja. 
Smehljal se ti bom jaz - naivna gejša, Jaz sem cesar, brez egotripa. 
da bi mi kaj prej kot ponavadi nehal lizati presredek.Nie poznam ritma tvojega telesa. 
Ta teden si tukaj že četrtič, Ker trikrat ni bilo dovolj. 
verjetno je tvoja bejba končno ugotovila, da si peder. Nič hudega, najbrž je vedela že ves čas. 
 
Igranje neumornih skavtov, Tabornikov, raziskovalcev
ki še ne vedo kje je situiran kurac Spoznaj lastno anatomijo
postaja že rahlo nadležno. In nežno. 
Za sto evrov se bom veselo pretvarjal, In te povabljal
 mesne skrbi, da naju opazujeJezus. Ali kak drug sin mizarja. .
Če te že to takoveseli. Riši svoje podobice. 
 
 Vidim, da ... gledaš Zlatega, pozlačenca
 toTal vseobSegajočega
 zgodoVInskI izKoriščevalEc
 
 
 KJE STE VSI KO SE PIŠE MI
 in spet nikogar ni (wed, 25/10/2017, 23:29)
 happiness seems to be loneliness
 and loneliness chilled my world - Tomcraft, 2002

Total vseobsegajočega
Zgodovinski izkoriščevalec

7.10.1970
Kaj pa je mladost? 
Mar ni to moč našega spogledovanja s smrtjo? 
Mar sem bil dvajsetletnik kaj manj izpostavljen, kot sem šestdesetletnik? 
Se nisem kar naprej okrog prepadov opotekal, sem se čutil pred smrtjo bolj varnega? 
Ni naša moč in naša mladost prav v tem, 
da Damoklejev meč smrti ne občutimo kot nekaj, kar sprejemamo zgolj kot golo posledico našega hiranja, zamiranja, 
ampak kot neizbežno in veličastno nujnost nam nedoumljivega Logosa?


I had a word a small word a small sing
it got hidden on a clif of inner space

it got stuck inside lost inside
forgot for itself


Joj, POZABO sem na tole
Je tukaj start?