Opis

 Politični monolog z intervencijami je vedno svež koncept večera, ki Modri kot spremeni v javni prostor. 
 
 Posameznica oz. posameznik pripravi krajši politični monolog, v katerem opiše in obrazloži svojo lastno politično držo, interpretacijski sistem sveta, metodo razumevanja javnega, z navezovanjem na le-to. Govori več o relevantnih dogodkih, ljudeh in možnostih akcije, manj o svojih čustvih; več o Ljubljani, manj o Trumpu.
 Če bi hoteli doma revolucijo, kaj bi govorili?
 
 Pol. monolog je politični monolog po svoji vsebini ter polovičen monolog po svoji obliki, saj se v govorico povabljenega govorca konstantno vmešavajo, pridružujejo ostali prisotni; to povede v širše razglabljanje. Ko prisotni intervenirajo, to počno argumentirano. Lahko zahtevajo jasno obrazložitev povedanega, izzovejo govorca, da poglobi ali predrugači svojo govorico, izrazijo nestrinjanje ali odobravanje podanega in navsezadnje z intervencijami izzovejo govorčeve ontološke in/ali epistemološke predpostavke. Vse, kar je rečeno, je snemano ter objavljeno in sojeno čez večnost.
 
 Pol-monologu sledi debata.
 
 Vstopnine ni! 
 Prostovoljni prispevki!
 
 Poziv

 Zbiramo prijave vseh tistih, ki bi bili pripravljeni stopiti v javni prostor in pred ostalimi prisotnimi ljudmi odkriti in zagovarjati svoja politična načela! 
 Pišite nam na fb: Modri kot.

SPEAK TRUTH TO POWER!

PRETEKLI

V kronološkem zaporedju:

• 
  
• 14.4.2016 David Cerar
• http://www.facebook.com/events/1020579284687540/

"Včasih je Cerar bral Alana Forda in Zagorja, danes pa pravi, da je ključno razumevanje besed. Sploh vemo kaj pomeni demokracija, politika, enakost, svoboda... Treba je pretehtati in premisliti naš slovar. Mogoče bomo na koncu ugotovili, da sploh ne vemo o čem govorimo, ko rečemo: Za demokracijo gre!, Vsi smo enaki! ali pa Politika je kurba!"

• 28.4.2016 Aljaž Vidmar

http://www.facebook.com/events/1099526483402140/
 "Zakaj trg kot mehanizem za alokacijo resursov inherentno zavira in onemogoča napredek človeštva v bolj racionalno in humano ero. Tržna ekonomija pomeni tri stvari: zahteva po delu za dohodek, izmenjava dobrin na trgu s profitno maržo, ter ciklično potrošnjo brez ozira na dejanske razmere v smislu javnega zdravja in razpoložljivosti resursov ter dinamičnega ravnovesja življenjsko-podpornih sistemov. Razvoj tehnologije (ki je danes že na tej točki) je tisti, ki vse to potiska do absurda in z (še neizumljenim) umetno inteligenco ter demokratično vodenim decentraiziranim/distribuitanim planskim gospodarstvom  omogoča boljšo pot za vse. Efemeralizacija, TZM, UTD, Abolicija dela, Tehno-komunizem"

    5.5.2016 Jonas Žabkar
http://www.facebook.com/events/1608495546137196
"Improvizacijski freestyle s podnaslovom: O nenevtralnosti orodja; političnost razcepljenosti in obupa."

    4.5.2017 Erik Valenčič
http://www.facebook.com/events/1920855964864457/
"Ali je na tem svetu, ki ga trgajo na kose verski fanatiki in desničarski skrajneži, sploh še kak prostor za poštene radikalne levičarje? Seveda, da je. A to je že stvar logistike in zaupnih debat."

   13.5.2017  David Potočnik.
http://www.facebook.com/events/1341251335964805/
Notes: ^CHT🔗audio-pol-potočnik^(R/W)

V prihodnje

Kdo je za:
Teja Reba - Jerry
Aigul Hakimova 
Arne Zupančič
Jernej Kaluža
Vasja Jager
Karel Gržan
Elmir KOŽ - 030677401

Komu lahko še rečemo?
Anže - Pod črto 
Dražen Dragojevič?


DRAFTANJE in blablabla

Ob najavljanju na fb:
- opis zgoraj
- Tokratna tema:
- Kdo je govorec?
- Vabilo/poziv zgoraj

-----------------


debata, razprava, diskurz, večgovor

Pol. monolog ni debata, 
Ne gre se za lastno zmago, temveč za  skupno zmago.

Govorčev govor je boljši zaradi intervencij prisotnih. Pozitivno gleda na motnje iz zunanjosti.

Sprejemljivo za tiste, ki sprejemajo.

Čez socializacijo spoznavaš družbo, čez politiko pa svet. 

-------

TEMATIKE pol. mon.: nekaj, kar zadeva vse. vsak govorec si izbere tematiko/področje, ki mu je najbolj blizu, nekaj o čem misli, da lahko predaja drugim oziroma želi govoriti o. O tem, kar želi deliti z javnostjo - pol. monolog je prostor, ki omogoča govor o čemerkoli na kakršenkoli način, ki je produktiven v smislu tvorjenja pomena, raziskovanja smiselnosti govora o tem in vsebin, ki se pojavljajo.

Kaj ni politika?

Odisej o kiklopih:
Javnih zborišč ne poznajo, 
nikakih postav, ne zakonov, 
bivajo zase, sami, po gorah visokih vrhovih,
v skalnih votlinah in jamah,
in sleherni sodi in vlada,
za drugega drug se ne meni.


Jaz vedno izhajam iz sebe, ker ne znam biti subjektiven.

-------------------

S pol. monologi skušamo vzpostavljati javno mesto, javni prostor znotraj Roga, ki je sicer skupnostni prostor. V tem vzpostavljajočem se prostoru je moč govoriti o temah, ki bi jih imenovali za politične. Kaj sploh je politično? Sama forma ali vsebina? Na neki točki oboje. 
To je politično zato, ker poskušamo odpreti prostor, kjer se vsi, ki so prisotni obravnavamo, kot enaki in poskušamo, da to ni vezano na nacionalnosti (razen jezikovne prepreke), državljanstva, socialne, kulturne statuse ipd. 
Kar je pomembno glede forme: poskušamo jo zamejiti na tak način, da ta forma ne rabi forme. Kaj je minimalna forma, ki ne da preveč forme, ampak omogoča reinterpretacije forme glede na specifičnost vsake ponovitve dogodka. * Kaj so zadeve, ki so vedno iste, prisotne? Univerzalne, vedno prisotne smernice: npr. ne skačemo si v besedo, se ne žalimo (ali pač?) - je emocionalen odziv nekaj zaželjenega ali motečega?) 

SKUPNJEVANJE. Spodbuja se, da govorec naslavlja obče/javno, ki ga prisotni vzpostavljajo. Vsakokrat prisotni so primarna javnost, ki jih govorjeno zadeva. Med govorjenimi se tke skupni javni prostor, ki je skupen- sestavlja ga skupek ljudi, ki so prisotni. Vse izrečeno je javno, kar pomeni, da je lahko preverjeno - če ti nekaj rečeš, imam jaz možnost, da te ustavim in vprašam, kaj si glede tega mislil. vse je snemano, bo javno objavljeno in razširjano v družbeni prostor.
Primarno to pišemo za nas. Ampak pol. monologa pa ne počnemo samo za nas. Toliko kot ga počnemo za nas, kot za druge. 

Kdo je govorec/ka? Posameznik, ki predstavlja svojo misel. Ne pa kakršnokoli misel. Iz subjektivnosti se pomikamo proti celoti, občem, razširjamo lastne interpretacije s skupnim in univerzalnim. Za razlago, razen za lažje razumevanje posameznika, ne uporablj
Gre se od posameznega k splošnemu tudi s prisotnim, ki preusmerja iz posameznega na splošno, to počno tudi vsi prisotni, ki v pol. monolog interferirajo in dodajajo. Partikularnosti, ki se tičejo splošnosti so nujne. Niti poetičen govor, niti lastni subjektivni doživljaj ne prednjačita, sta sestavni del političnega monologa, ki se združujeta z univerzalno govorico, nanašanjem na javno in vsem znano. Način govorice, ki ni zgolj subjektivno interpretativen -  gre na univerzalno, črpa iz javnega in vsem skupnega, znanega, dostopnega. Vsak posamezni govornik ima pravico in dolžnost, da moderira diskurz, ki se vzpostavlja med njim in ostalimi deli javnosti v času-prostoru pol. monologa. Govorec ni postavljen za govorniški pult, ampak je del kroga v katerem je na +nivoju oči+ ostalih - javnjuje z njimi. Govorec je primes inter pares. Prvi med enakimi. Beseda govorca ima večjo težo, ker smo ga povabili, zanima nas on/a in njegove besede. Če kdo preveč govori, ga povabimo, da naredi naslednji pol. monolog. heh
 Govorca vzpodbujamo, da si vzame svobodo in prostor, da eksperimentira s formo govora in si dovoli ekskurze inali nepričakovane premene v govorici, načinu podajanja, izmenjave. Dvigujemo roke? Pol. monolog ni predavanje, je predajanje in ne predaja. 

Juga je imela družbene prostore, ki so bili namenjeni družbenemu interesu. Danes imamo javne prostore, ki so v javnem interesu. Vseskozi so posamezniki in posameznice v manjših obsegih skupnjevali in tkali skupnosti. Skupnosti v ali mimo, družbenega ali javnega interesa. Javni interes je danes viden večinoma preko ekonomije. Družbeni interes je imel druge parametre. Mi imamo tretje. Naši parametri so politični. Z vsakim govorcem se drugače lotevamo politike. Politika je vedno lokalizirana, četudi trans/inter-lokalno. Vsak govorec je deloval v nekem svojem okolju in je njegov govor bil zgrajen ob interakciji z ljudmi, ki so ga takrat obkrožali. A trudi naj se govorec naslavljat ljudi, ki so takrat prisotni.

Mi to sami sebi pišemo, da smo sami sebi zgled.

Odstavek za vse vzdržane. Vsak človek je sposoben govoriti, vsak ima nekaj za povedati, intenca tega, da nekaj pove drugim - javnosti, je nujna. Prav tako želja do tega, da deli ostalim. Je +pomembno+ to, kar govorimo za druge?

Vsak ki hoče govoriti, se mora vprašati, ali je to kar ima za povedati /bistveno za druge. Če si pritrdi, naj pove, zakaj misli, da je temu tako. 

Vojna je. 

Mit o prometeju.


Po prvič prišel, bo tretjič prišel, pa bo petič najbolj glasen. 

Če ima nekaj politične implikacije, ne pomeni, da je to pol. monolog. Vse ima politične implikacije in vse ima vsekakršne implikacije. Kaj pa naredi za politiko? Kaj ni politično?

Razlike med posamezniki in njihovimi realnostmi. Avtonomni prostori ponavadi vključujejo posameznike, kateri so v drugih okoljih izločeni zaradi svoje drugačnosti. Skupnost lahko sprejema, tolerira, do neke točke izpolnjuje, kar si je sama zadald. Ko pa to več ne more, to neka skupnost tolerira, potem pa ne več. Avtonomni prostori 

To je lastno člveku, ki govori.
Govornik govori o lastnih stvareh, išče skupne točke z vsemi prisotnimi, z zbrano javnostjo - vzpostavlja stičišča, v katerih se srečujejo interpretacijski sistemi vseh.

Pristopanje do govora iz kateregakoli polja, mora se nanašati na druge, držati pozicijo, se znajo zagovarjati.

Ali kradem čas ostalim s tem kar govorim?

Pol. monolog naredi iz prostora modrega kota, javni prostor. 


kaj je, kdo ga prireja, kdo ga uživa, zakaj je pomembno da ga memo. čemu.

speak truth to power

javni prostor.
skupnostno odločanje

A bo človek kaj naredil glede tega, kar govori ali kaj počne glede tega kar govori. Ali ( se) bo držal (za) besedo?.

Treba bi bilo definirat intervencijo, politično...

Every man is born to discover his age.